Otroka sem dobila pozno, pri štiridesetih. Kmalu po porodu so prišli prvi simptomi menopavze, čeprav jih takrat sploh nisem znala tako poimenovati. Nespečnost, utrujenost, zatekanje, hemeroidi, pogosta vnetja mehurja in prvi vročinski oblivi. Vse to sem pripisala materinstvu, pomanjkanju spanja in vrnitvi v službo. Da obstaja perimenopavza, nisem vedela.

Najbolj me je izčrpavalo, da nikakor nisem mogla izgubiti kilogramov, nabranih v nosečnosti. To je udarilo po moji samopodobi in po partnerskem odnosu, kjer je bil dodaten izziv tudi upadel libido. Šele okoli petdesetega leta, ko so se menstruacije začele redčiti, sem prvič pomislila na menopavzo. Takrat sem začela zavestno iskati informacije.

Desetletje je minilo, kot bi mignil. Ko so težave postajale močnejše, sem se obračala na strokovnjake, a odgovori so bili večinoma enaki: to je normalno. Ko sem izgubljala lase, sem slišala, da je vzrok preveč kompleksen, da bi ga iskali. Ob utrujenosti in nihanju razpoloženja so mi ponudili antidepresive. Ginekologinja mi je predpisala hormonsko terapijo v obliki tablet, ki pa je imela številne stranske učinke.

Psihično sem se še vedno počutila stabilno, a po vsakem pogovoru sem odšla manj slišana. Moje telo je začelo izgubljati moč, simptomi menopavze pa so se stopnjevali: prebavne težave, bolečine v kosteh, možganska megla in nočni oblivi. Spala sem le nekaj ur na noč in se pogosto zbujala premočena, s pospešenim utripom, kakor med paničnim napadom. Takrat sem dojela, da poleg spanca izgubljam tudi stik s sabo. Najbolj je bolela samota, občutek, da moram skozi vse to sama.

Šele po petih letih mi je ginekologinja omenila, da je zame morda prava izbira nadomestna hormonska terapija, saj so izvidi pokazali, da sem že v predmenopavzi. Živela sem v prepričanju, da tega nikoli ne bom vzela – nočem dobiti še raka, ne bi rada, da me kap, pa strdki … Nikjer nisem dobila pravih informacij, ginekologinja pa me ni kaj dosti prepričevala.

Ko sem dojela, da mi sistem ne ponuja odgovorov, sem se odločila, da jih poiščem sama. Brala sem, poslušala predavanja, predvsem pa poslušala ženske s podobno izkušnjo. Počasi sem sestavila svoj pristop: več beljakovin, redni obroki, vadba z utežmi in, po tehtnem premisleku, nadomestna hormonska terapija.

Spremembe so prišle postopoma – simptomi menopavze so začeli izzvenevati. Nočni oblivi so se umirili, uredila sta se spanje in prebava, megla v glavi se je razkadila. Prenehala so se tudi ponavljajoča se vnetja mehurja, ki jih prej z ničimer nisem povezovala. Vrnilo se mi je nekaj miru, iskrice in libida, ki sem ga pogrešala.

Telesna teža je ostala moj najtrši oreh. Kljub vadbi in uravnoteženi prehrani kilogrami okoli pasu vztrajajo. Najbolj pogrešam občutek vitalnosti, gibčnosti in samozavesti, videz je pri tem najmanjša skrb. Napredek je počasen in terja veliko potrpežljivosti. Če bi takrat vedela to, kar vem danes, bi začela že po štiridesetem, s prehrano, vadbo in hormonsko podporo, ter bi v menopavzo stopila bolj pripravljena.

Ko je nehala čakati na rešitve od zunaj, je sestavila svoj pristop, in ko je začela ukrepati, so simptomi menopavze postopoma popustili. Najbolj jo je presenetil umik ponavljajočih se vnetij mehurja, saj te povezave prej ni poznala. Povezavo med estrogenom in ponavljajočimi se vnetji sečil pri ženskah v menopavzi opisujejo tudi raziskave. Kar ji je pomagalo, se je nabralo iz več majhnih sprememb:

• Več beljakovin in redni obroki. Brez preskakovanja obrokov je lažje umirila energijo in lakoto. Zakaj telo v tem obdobju potrebuje več beljakovin, je preverila tudi sama.
• Vadba z utežmi. Redna vadba za moč ji je vračala gibčnost in stabilnost. Gradnjo moči po štiridesetem je vključila v teden.
• Nadomestna hormonska terapija po tehtnem premisleku. Umirili so se nočni oblivi, izboljšalo se je spanje in prebava, vrnila se je jasnost misli.

Ko pogledam nazaj, me najbolj prevzame občutek osamljenosti. Želela bi si skupnost žensk, s katerimi bi lahko iskreno govorila o teh spremembah, brez sramu in brez občutka, da pretiravam. Dolgo sem verjela, da bo znanje prišlo samo. Danes vem, da se moramo včasih sami odpraviti po odgovore, predvsem pa si poiskati močno podporo.

»Nič se ni čudežno uredilo, a danes bolje poznam svoje telo. In to znanje je postalo moja moč.«